ZGODOVINA ŽKD ILIRIJA

Ženska košarka na Iliriji ima dolgoletno tradicijo, saj začetki organizirane vadbe za dekleta segajo v leto 1962. V nekdanji Jugoslaviji so bile ilirijanke vedno med vodilnimi slovenskimi kolektivi, ki so v tistem času nastopali v takratni drugi zvezni jugoslovanski ligi - Zahod. Tudi po osamosvojitvi Slovenije so ostale med vodilnimi ekipami. A pravi razvoj ženske košarke na Iliriji se je pričel šele leta 1995. Kot del Košarkarskega kluba Ilirija, ki je sprva združeval žensko in moško košarko, se je ženska košarka na Iliriji soočala s prevlado interesov moške košarke in razmere za delo z dekleti so postajale vedno bolj nevzdržne. Brez sprememb bi gotovo prišlo do propada ženske košarke, zato je bila sprejeta odločitev, da ženski del kluba ubere svojo pot in 21. aprila 1995 je prišlo do ustanovnega občnega zbora Ženskega košarkarskega društva Mibex Ilirija. S tem so Ilirijanke končno dobile možnost, da same neodvisno od interesov drugih odločajo o svoji usodi in svojem nadaljnem razvoju ter da nadaljujejo odlično bero vrhunskih rezultatov.

Prvi predsednik novo nastalega kluba je postal Ivan Pušnik, ki je bil hkrati tudi glavni sponzor, mesto direktorja je zasedel Josip Gagel, strokovni štab pa so sestavljali Aleš Masterl kot trener članic ter Bojan Hladnik, Iztok Kariž in Orfej Osojnik kot trenerji mlajših selekcij. V želji po kvalitetnejšem strokovnem delu, lažjem selekcioniranju igralk in lažjem premagovanju organizacijskih težav je prišlo tudi do tesnejšega sodelovanja s sorodnim sosednjim šišenskim klubom ŽKK Šentvid.

Kot vsak začetek je bila tudi prva sezona, 1995/96, za ŽKD Mibex Ilirijo zelo naporna, tako organizacijsko kot rezultatsko. Po neuspešnem nastopu v pokalu Lilliane Ronchetti, kjer je bila od Ilirijank boljša ekipa Imos Zaborovsky iz Brna, ki je danes v vrhu evropske ženske košarke, je klub zabeležil nekaj slabših rezultatov tudi v državnem prvenstvu, zato je jeseni 1995 prišlo do sprememb v strokovnem vodstvu kluba. Mesto trenerja članic je prevzel Josip Gagel, na mesto direktorja kluba pa je bil imenovan Bojan Hladnik. Med sosednjima kluboma ŽKD Mibex Ilirijo in ŽKK Šentvid je bil podpisan sporazum o medsebojnem sodelovanju in tako so vrste ilrijank okrepile tudi šentviščanke. Kljub vsem težavam pa so klubske ekipe v tej sezoni dosegle izvrstne rezultate, saj so bile kadetinje A in mladinke druge v državi, prva ekipa članic je osvojila tretje mesto, druga ekipa članic pa deseto. Kadetinje B so bile štirinajste, pionirke A so osvojile sedmo, pionirke B pa dvanajsto mesto. Po končani sezoni je z delom trenerja prenehal Josip Gagel, zaradi odhoda glavnega sponzorja in s tem omejenih finančnih zmožnosti kluba pa je njegovo mesto prevzel Bojan Hladnik, ki je tudi še naprej opravljal funkcijo direktorja. Trenerske vrste pa so okrepili Gregor Brezovec, Alenka Slak in Mateja Bradač.

V sezono 1996/97 je članska ekipa vstopila močno pomlajena, a z veliko srčnostjo so Ilirijanke najprej v pokalnem tekmovanju osvojile drugo mesto po presenetljivi zmagi nad Celjem, nato pa so drugo mesto osvojile tudi v državnem prvenstvu, potem ko so v polfinalu ponovno izločile Celje. Tudi kadetinje so bile to sezono srebrne, pionirke A s četrtim ter mladinke s petim mestom pa so le še dopolnile uspeh. Pionirke B so zasedle štirinajsto mesto. Po končani sezoni sta člansko ekipo zapustili Barbara Hvala in Jera Grobelnik. Poleti 1997 pa so se Ilirijanke prvič podale tudi preko »luže«. Mladinke so namreč odšle na gostovanje na mednarodni turnir v Minnesoto, od koder so se vrnile s srebrnimi medaljami.

Oktobra 1997 je bila skupščina društva, kjer je bilo izvoljeno novo vodstvo, klub se je preimenoval v Žensko košarkarsko društvo Ilirija, hkrati pa pridobil tudi novega generalnega sponzorja. Nov predsednik kluba je postal Emil Hočevar, kateremu so se v izvršilnem odboru pridružili še Nevenka Oberč, Boris Šefman, Doroteja Žerjal, Bojan Hladnik, Miha Grobelnik, Boris Exle, Emil Žibert, Boris Gumilar in Zvone Štuhec, ki so s svojim delom ogromno prispevali k nadaljnim uspehom. Generalni sponzor je postalo podjetje ADD, ki je omogočilo mirno finančno poslovanje kluba. Novembra istega leta so se v ZDA odpravile še članice, ki so imele turnejo po Vzhodni obali. Na domači sceni je bil uspeh klubskih ekip v sezoni 1997/98 različen. Mladinke so z osvojitvijo zlate medalje dosegle enega največjih klubskih uspehov, še posebej, ker pred zaključnim turnirjem niso veljale za favoritinje. Prva ekipa članic je s četrtim mestom dosegla soliden rezultat, pravtako druga ekipa, ki je bila deseta. Kadetinje A so bile tokrat le osme, kadetinje B pa sedemnajste. Pionirke A so se uvrstile na zaključni turnir in kljub velikim pričakovanjem zasedle le četrto mesto. Druga ekipa pionirk je bila dvanajsta. Klubske ekipe so po končani sezoni ponovno doživele veliko sprememb, a zlata medalja mladink je bila velika motivacija za vse, da v prihodnji sezoni pokažejo čimveč. Medtem je strokovni štab okrepil Sebastijan Žnidaršič.

Tako je prišla »srebrna« sezona 1998/99, v kateri se je na vratovih igralk vseh klubskih ekip lesketalo srebro. Članice so bile v polfinalu državnega prvenstva zopet strup za ekipo Celja, mladinke so srebro osvojile na krilih zlata iz prejšnje sezone, kadetinje A so z drugim mestom pripravile veliko presenečenje, pionirke A pa so kljub višjim ciljem z drugim mestom lepo zaokrožile uspešno sezono. Mlada ekipa članic je bila enajsta, kadetinje B so bile trinajste in pionirke B šestnajste. Po končani sezoni je prišlo do sprememb v strokovnem vodstvu. Klub sta zapustila trenerja Gregor Brezovec in Sebastijan Žnidaršič, prišli pa so trenerji Srečko Bester, Drago Klemenčič in Boštjan Črnič. S tem je bila postavljena baza za novo sezono, v kateri je bilo treba nadaljevati z uspehi.

Članice so se jeseni 1999 zopet odpravile na turnejo po Vzhodni obali ZDA, kjer so veselo nabirale izkušnje, v domačem državnem prvenstvu pa so zaradi poškodb nekaterih ključnih igralk igrale zelo spremenljivo in na koncu sezone 1999/2000 osvojile končno peto mesto. Cilji mladinske ekipe niso bili visoki, a ji je kljub temu skoraj uspelo priti na zaključni turnir. Toda ob pomanjkanju športne sreče je bilo na koncu dosegljivo le peto mesto. Kadetinje A so bile skozi vso sezono med tremi najboljšimi ekipami, na zaključnem turnirju pa so zmogle največ hitrosti in so osvojile prvo mesto ter zlato medaljo. Tudi pionirsko ekipo je v ključem trenutku doletela športna nesreča zaradi poškodb, a je vseeno osvojila četrto mesto. Kadetinje B so bile dvanajste, pionirke B pa osemnajste.

Po koncu sezone se je poslovil generalni sponzor podjetje ADD, v novi sezoni 2000/01 pa je njegovo vlogo prevzelo podjetje KIK Kamnik. Na občnem zboru pa je bil za predsednika izvoljen Dragan Pavlovič. S tem se je lahko nadaljevalo zastavljeno delo, ki je kmalu prineslo uspehe. Članska ekipa se je že tretjič podala preko Atlantika. Po lanskoletnih uspešnih igrah v ZDA, so jim tokrat prireditelji namenili renomirane nasprotnike iz skupine "top 50". Tokrat smo prvič zares občutili, kaj pomeni domovina košarke. Nastopi tudi pred 7000 gledalci so bili nekaj nepozabnega. V domačem prvenstvu so članice nastopale pod imenom CHEDDITE in osvojile tretje mesto, bron pa se je, kljub nekoliko višjim ciljem, lesketal tudi na vratovih mladink. Kadetinje A so ponovile naslov državnih prvakinj, pionirke A pa so tokrat postale državne podprvakinje. Kadetinje B so bile petnajste, pionirke B pa osemnajste. V tej sezoni je strokovni štab okrepil Uroš Jakopič.

Nepričakovano se je že po prvi sezoni poslovil sponzor KIK Kamnik. Žal vodstvu ni uspelo najti novega tako, da so načrti sezone 2001/02 za naskok na sam vrh ostali neuresničeni. Kljub temu se vodstvo kluba odloči za nastop v novo nastalem regionalnem tekmovanju "EWWL - Lige dobrodošlice". Za mlado ekipo je bila to nova izkušnja in kljub borbenosti so zasedle zadnje mesto. V novembru se članice že četrtič odpravijo v ZDA, vendar so bile tudi tam rezultatsko neuspešne. V domačem prvenstvu članice zasedejo peto mesto, pravtako so bile pete tudi mladinke. Kadetinjam A se je uspelo prebiti na zaključni turnir, a so ostaje brez medalje na četrtem mestu. Čast kluba so v tej sezoni reševale zlate pionirke A. Po koncu sezone je uprava, zaradi "slabega dela", zamenjala Bojana Hladnika na mestu članskega trenerja. Z aktivnim igranjem košarke pa je prenehala dolgoletna kapetanka Saša Štubler.

Pred začetkom sezone 2002/03 so člani na občnem zboru izvolili novega predsednika. Dirigentsko palico je prevzel Anton Rupar, ki je v klub pripeljal tudi novega sponzorja. Tako je članska ekipa, ki jo je vodil Alojz Kuljad, nastopala pod imenom TOBO'S Ilirija. Klub sta zapustili Barbara Škof in Alenka Slak, ki sta okrepili mestnega tekmeca ŽKD Ježica, Žana Jereb, ki je odšla v Celje ter Polona Oberč, ki je odšla na študij v ZDA. Člansko ekipo so okrepile mlade igralke ŽKK Merkur Celja: Maja Erkič, Vanja Mlejnik, Katja Zupanc, Manca Zrinski, Eva Grm in Eva Komplet ter Nataša Krznarič iz Postojne. Nesoglasja, ki so se porajala v vodstvu kluba so se odražala tudi na rezultatih vseh ekip. To je bila zagotovo najslabša sezona Ilirije v vsej njeni zgodovini, saj se v zadnjih desetih letih nikoli ni zgodilo, da bi v društvu ostali brez medalje. Članice so osvojile skromno osmo mesto, mladinke so izpadle v polfinalu in zasedle končno peto mesto. Kadetinje A so se uspele prebiti na zaključni turnir, a ponovile dosežek pretekle sezone, to je četrto mesto. Tudi pionirke A niso imele sreče, saj so kar nekaj tekem izgubile za točko in pravtako osvojile končno peto mesto. Kadetinje B so bile petnajste, pionirke B pa dvaindvajsete. V tej sezoni so prvič na uradnem prvenstvu Slovenije nastopale mlajše pionirke. A ekipa je nastopila na zaključnem turnirju in osvojila četrto mesto, B ekipa pa je bila dvanajsta.

Ob koncu sezone je nadzorni odbor društva, zaradi nesoglasij v vodstvu, sklical izredni občni zbor. Na zboru so se člani izrekli za novo vodstvo in izvolili prvo predsednico v zgodovini Ilirije, Sašo Štubler. V izvršni odbor društva so bili izvoljeni še Adrijana Kac, Nevenka Oberč, Bojan Hladnik in Simeon Borzatta.

V sezoni 2003/04 je članice ponovno vodil Bojan Hladnik. V člansko ekipo sta se vrnili Alenka Slak in Barbara Škof, prišli pa sta tudi Velentina Gavranič (Slovan) in Anja Lesjak (Celje). Ekipi sta se pridružili tudi mladinki Barbara Dobnikar in Danijela Pančič. Strokovni štab je ponovno oživil idejo o začetku sezone s tednom priprav na morju, le da je lokacijo tabora Narodni Dom v Premanturi nadomestil počitniški dom Maximilian v Piranu. Kapaciteta doma je tolikšna, da so se priprav lahko udeležile vse igralke klubskih ekip v eni izmeni. Ob začetku sezone se je poslovil tudi sponzor TOBO'S. Novega pokrovitelja vodstvo društva ni uspelo pridobiti. Zaradi lanskoletne poškodbe kolena je bila Nataša Krznarič primorana na operacijo križnih vezi. V začetku novembra se je članska ekipa že petič odpravila na turnejo po ZDA. Tokrat so se jim pridružile tudi igralke Ježice in Odeje. Izjemno težka turneja (nasprotnice so bile renomirane ekipe ranga TOP 25) je pokazala, da za najboljšimi ekipami lige NCAA slovenske igralke kar precej zaostajajo. Zaradi nesoglasij in samovolje je, trener Bojan Hladnik, iz članske ekipe odstranil Marušo Bulajič in Uršo Štunf ter jima omogočil prestop v Sežano. Med sezono je, zaradi materinstva, društvo zapustila tudi trenerka Mateja Bradač. Prav tako pa je, brez pravega vzroka, med sezono kariero zaključila tudi mlada in zelo obetavna Barbara Dobnikar. Namesto nje se je članski ekipi pridružila Irma Čilovič. Rezultatsko sezona ni bila najbolj uspešna, kljub temu, da je v društvu ponovno medalja. Poleg zlate medalje kadetinj A, so vse ostale ekipe ostale brez zaključnega turnirja. Članice in mladinke so bile pete, pionirke A sedme, kadetinje B šestnajste, pionirke B pa petnajste. Pri najmlajših pionirkah je A ekipa zasedla šesto ter B ekipa deseto mesto. Po koncu sezone je z aktivnim igranjem košarke prenehala dolgoletna igralka in kapetanka Alenka Slak. V tej sezoni pa je strokovni štab okrepil Urban Žnidaršič.

V novi sezoni 2004/05 je prišlo do bistvenih sprememb v igralskem kadru članske ekipe. Po uspešnem po operativnem okrevanju je društvo zapustila Nataša Krznarič in odšla na Ciper, kariero pa sta zaključili tudi Tanja Maksimovič in Nataša Mlinar. Poleg igralk zlate generacije kadetinj Alenke Hozjan, Sandre Pejkovič in Eve Grobiša, so člansko vrsto okrepile še Dominika Gačner (Sl. Konjice), Nataša Vene (Novo mesto), Nina Tatalovič in Ivana Pribanič (Mlakasport Rijeka) ter Živa Cesar (Celje). Začetek sezone je bil ponovno v Piranu, a tokrat brez pionirk, saj niso izpolnile zahtev trenerjev. Po pripravah se je članski ekipi pridružila še Brina Žagar. Zaradi številčne zasedbe v članski ekipi, se je strokovni štab odločil, da bo to leto tekmoval tudi z B člansko ekipo v drugi ligi. Pred začetkom sezone sta strokovni štab okrepila Aleš Florjančič in Borut Fijavž.

Sredi sezone je društvo, zaradi nesprejetega proračuna MOL, ostalo brez denarja lokalne skupnosti in tako kar pol leta delovalo s prazno blagajno. Kljub temu dobri rezultati niso izostali. Članice so v obeh tekmovanjih igrale na zaključnem turnirju. V pokalu so si izborile bronasto medaljo, v prvenstvu pa so končale na četrtem mestu potem, ko so z 1:2 izgubile dvoboj z ŽKD PC Maribor. Bronasto medaljo so si priborile tudi mladinke na zaključnem turnirju v Murski Soboti. Kadetinje A so osvojile drugo mesto na turnirju v domači dvorani, kadetinje B pa so zasedle končno dvaindvajseto mesto. Nekoliko slabše so se odrezale pionirke. A ekipa je dosegla peto mesto potem, ko je izgubila odločilno srečanje za finale v Šentjurju, B ekipa je osvojila enaindvajseto mesto. Tudi mlajše pionirke so nekoliko nazadovale, saj je B ekipa osvojila osmo in A ekipa enajsto mesto.

Po koncu sezone je društvo nepričakovano zapustil vodja mladinskega pogona Drago Klemenčič, ki je prevzel mesto članskega trenerja v KK Odeja. V ŽKK Domžale pa je odšel Urban Žnidaršič. Na občnem zboru je društvo dobilo novo vodstvo. Predsedniško funkcijo je prevzel Damir Krauthaker, starim članom izvršnega odbora pa so se pridružili še Irena Čamernik, Petra Kosec in Igor Pečar.

Sezona 2005/06 se je že tradicionalno pričela s tednom priprav v Piranu. Člansko vrsto je, zaradi šolanja v tujini, za eno leto zapustila Mojca Čampa, s treningi pa je prenehala Anja Lesjak. S Kodeljeva sta prišli Tina Časar in Tanja Lisjak, članicam pa sta se pridružili tudi kadetinji Ana Ljubenovič in Dijana Gotovac. Vadbo mladinske ekipe je prevzel Uroš Jakopič, vrzeli v štrokovnem štabu pa sta zapolnili Alenka Slak, Urška Boldin in David Kogler.